Skip to content

Otroci in vojna

20.05.2015

Gospo Vando Mlinar sem spoznala v Starem trgu pri Ložu. Obenem z njenim bratom prof. Tonetom Avscem se je v lepo urejeni starotrški knjižnici udeležila predstavitve knjige »Babno Polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne«. Med najinim razgovorom mi je gospa Vanda omenila, da ji je nekdanji partizan pripovedoval o medvojni gostoljubnosti ene od babnopoljskih družin. In tudi, da je bila obenem z drugimi družinami iz Loške doline jeseni 1942 med begunci v snežniških gozdovih. Zato sem jo prosila, če bi se lahko v prihodnjih dneh oglasila pri njej, da bi zapisala pripoved o babnopoljski gostoljubnosti in tudi njene otroške spomine na čas, ki ga je preživela v snežniških gozdovih.

Naj razume, kdor more, strahotno gorje, ki so ga poleg Vandinih staršev preživljali tudi njuni in drugih mater nebogljeni, nedolžni otroci. Med njimi tudi v snežniškem gozdu rojeni Vandin bratec – dojenček Niko.

Naj razume, kdor more, strah, grozo, bolečino in smrt, ki so jo poleg tujcev, vojakov italijanskega okupatorja, povzročali tudi njihovi belogardistični sodelavci. Povzročali celo v neštetokrat zlorabljenem »Kristusovem imenu«.

Marija Makarovič, februar 2015

Moja mama Francka, rojena 29. 2. 1908 v Selščku na manjši kmetiji, je bila pred poroko zaposlena kot gospodinjska pomočnica pri sodniku v Cerknici. Tam je spoznala mojega očeta Antona Avsca iz Vrhnike pri Ložu, ki se je v Cerknici pri trgovcu Werliju izučil za trgovskega pomočnika. Po poroki sta starša nekaj časa živela pri maminih starših v Selščku, kjer se jima je v marcu 1931 rodil prvi otrok – brat Tone.

Že pred rojstvom dvojčic Ane in Marte dne 14. 7. 1932 sta se starša preselila v Vrhniko v podnajemniško stanovanje. Dvojčica Marta je živela le 14 dni, Ana pa nekaj manj kot 3 leta.

Oče ni dobil zaposlitve, zato sta opravljala priložnostna dela, da sta nekako preživljala družino, ki se je oktobra 1934 povečala za bratca Maksa. V istem letu je oče zbolel za tuberkulozo pljuč. Tako je vsa skrb za preživetje družine bila na maminih ramenih. Poleg tega je morala negovati bolnega očeta, ki je na Golniku prestal več težjih operacij. Zaradi bolezni se je moral odpovedati ljubiteljskemu ukvarjanju z glasbo. Že v Selščku je organiziral tamburaški zbor, nato še v Loški dolini. Vodil je tudi pevski zbor somišljenikov iz kmečko-delavske stranke. Po napotkih in finančni podpori primarija dr. Roberta Neubauerja je oče nabavil koze, da je pil kozje mleko in se veliko zadrževal na svežem zraku. Pozneje se je izkazalo, da je imel dr. Neubauer prav, saj je bilo zdravljenje uspešno.

Med zdravljenjem na Golniku se je oče naučil mednarodnega jezika – esperanta. Tako se je po vrnitvi domov dopisoval z bolniki iz Češke in Avstrije, ki so se z njim zdravili in družili na Golniku. Doma si je sam izdelal slovarček esperantskega jezika.

Bil je tudi član levo usmerjene kmečko-delavske stranke in zaradi tega že pred vojno slabo zapisan pri klerikalcih.

23. aprila 1941 je našo družino doletela huda nesreča. Še ne sedemletni bratec Maks je z nekaj vaškimi otroci odšel na hribček Ceruljak nad Vrhniko. Tam so bili bunkerji Rupnikove linije. Otroci so pobirali žeblje, ker so hoteli narediti čoln. Otroke je opazil italijanski stražar in vrgel med nje bombo, ki je eksplodirala. Dva otroka je na mestu ubila, eden od obeh mrtvih dečkov je bil moj bratec Maks, drugi sosedov Tišlerjev. Njune ostanke so skupaj pokopali v otroški krsti. To sta bili prvi žrtvi vojne v Loški dolini.

Iz maminega pripovedovanja vem, da so očetu na Golniku odstranili celo pljučno krilo. Tako je v jeseni leta 1941 ležal bolan doma, ko so prišli po njega karabinjerji. Moral se je obleči in pešačiti v nekaj kilometrov oddaljeni Pudob na zaslišanje na karabinjersko postajo. Domov se je vrnil popolnoma izmučen, dobil vročino in za dalj časa obležal.

Ko je družina 2. septembra 1942 odhajala z ostalimi begunci v snežniške gozdove, je oče prehodil vso dolgo pot z gumijasto cevko v prsnem košu, po kateri mu je iz rane odtekal zelenkast gnoj. Rano mu je mama čistila in jo prevezovala. Namučila se je zaradi stalnega pomanjkanja vode.
Ko smo oktobra 1942 prišli do Šimenovih dolin, kjer naj bi bilo prezimovanje civilnega logorja, so naši družini – zaradi očetove bolezni in mamine visoke nosečnosti – zgradili majhno kočico na robu globače, kjer je stala skupna baraka. Tja je moral tudi enajstletni brat Tone.
12. novembra 1942 je mama rodila bratca Nikolaja. Pri porodu ji je pomagala poklicna babica Frančiška Paternost, ki je bila tudi med begunci civilnega logorja. Niko, kot smo ga klicali, je bil mamin sedmi otrok, ki je kljub nepopisno težkim razmeram preživel in dočakal konec vojne. Mama je kasneje večkrat pripovedovala, da z njim ni imela posebnih težav, razen, kadar ni imela mleka in ga ni mogla nahraniti. Sicer pa jo je radostil in v težkih trenutkih v boju za preživetje spodbujal, ko ga je pogledala.

Koncem novembra je očetu prenahal teči izcedek iz rane. Dr. Aleksander Gala – Peter, zdravnik bližnje partizanske bolnišnice, je očeta vsaj dvakrat tedensko obiskoval. Odstranil mu je gumijasto cevko in ni mogel verjeti, da se mu je tudi ranica zaraščala. Očeta je v Vrhniki obiskoval že pred odhodom v snežniške gozdove. Težko je verjel, da tako bolan človek opravi dolgi marš od Vrhnike do taborišča v Sokolskih stenah pri Tršću ter nazaj v zavetje gozdov pod Snežnikom.

Potem so nas 19. decembra 1942 skupaj z vojaki italijanskega okupatorja napadli tudi njihovi kolaboranti belogardisti. Ob napadu, ko smo bili v naši barakici, smo slišali opozorilne strele našega stražarja, ki je med kričanjem »uzbuna, uzbuna« tekel proti glavni baraki. Bila je le nekaj metrov oddaljena od naše barakice, ker pa je bila v kotanji, se ni videla. Jaz sem stala zraven očeta, mama je imela v naročju našega dojenčka Nikota, dve leti stara sestra Marija je sedela na postelji. Nenadoma je nek vojak – ne vem kateri vojski je pripadal -, odprl vrata in jih zaprl. Kmalu potem so se vrata še enkrat odprla. Med vrati se je pojavil italijanski vojak. Moj oče se je na Golniku, kjer je bil pred vojno več časa na zdravljenju, naučil esperanto. Vojaku je verjetno skušal dopovedati, da je bolan, meni pa je ostala v spominu le beseda »tuberkuloza«. Vojak ni rekel nič. Proti očetu je uperil majhno črno pištolo, in prej ko ga je ustrelil, je mene odrinil proti mami. Ata je padel, iz ust se mu je pocedila kri. Nas so vojaki izgnali iz kolibe. In medtem ko so drugi prebivalci taborišča v dežju in med naletavanjem snega bežali v hrib, smo mi morali stati pred našo kolibo. Poslušali smo divjanje in strašno kričanje vojakov, ki so uničevali taborišče in zaloge hrane. Ko so se belogardisti vračali mimo nas, so mami kričali »partizanska kurba« in eden izmed njih jo je s puškinim kopitom tolkel po rami in boku, ker se je skrenila na desno, da ne bi udarec zadel takrat en mesec in en teden starega bratca. Tudi mene, imela sem pet let, je eden od belogardistov zagrabil za lase in dvignil tako, da sem nekaj časa imela plešo tam, kjer mi je izpulil šop las. Istočasno me je tudi klofnil in brcnil.

Ker je rahlo deževalo in snežilo, je bilo pred kolibo še in še blata. Zato mi je med stopicanjem padel z noge čeveljček, ki sem ga potem z boso nogo tam okoli iskala. Spomnim se tudi, ko so mamo in mene tepli, da se je postavil zraven naju italijanski vojak, medtem ko so belogardisti kričali »pobèt, pobèt«, da nas je obvaroval pred najhujšim. Če zdaj pomislim nazaj, bi lahko rekla, če ne bi bilo italijanskih vojakov in če bi bili belogardisti sami, da bi nas pobili.

Na srečo je bil enajstletni brat Tone med napadom na taborišče v veliki skupni baraki. Tam je živel vse od časa, ko so jo zgradili. Zato ni več živel v naši barakici in je z drugimi srečno ušel napadalcem in preganjalcem v hrib. Mama ni vedela ali je živ ali mrtev. Šele kasneje, ko smo bili v Čabru, je zvedela, da je še živ.

Po končanem napadu so mamo z našim dojenčkom, sestrico in mene italijanski vojaki gnali proti Prezidu, belogardisti pa so verjetno odšli nazaj v svojo postojanko v Loško dolino. Na poti proti Prezidu je mama nesla v naročju dojenčka, na hrbtu pa dve leti staro sestrico Marijo. Jaz pa sem drobila zraven nje. Najprej smo šli proti Babnemu Polju in od tam proti Prezidu. Ker sem se verjetno iz silne utrujenosti začela opotekati, me je neki italijanski vojak dal na hrbet. Spomnim se, da je šel blizu nas in da je imel kotel na hrbtu, morda je bil kuhar. Potem sem videla, da je nekemu vojaku dal tisti kotel s hrbta, mene pa je dal na hrbet. Samo tega se spominjam.

Pred dvema letoma, ko sem bila na spominski svečanosti v Babnem Polju, mi je Darinka Troha, Petrova, povedala, da se spominja, ko smo prišli v Babno Polje, da je neki italijanski vojak nesel v naročju v deko zavitega dojenčka in prosil mleko zanj. V deki je bil naš Niko.
Iz Babnega Polja so nas odpeljali naprej do Prezida. Tam so nas namestili v neko privatno hišico. Spominjam se samo, da je bila čisto prazna soba in da je bil na tleh lesen pod. Spomnim se tudi, ko me je vojak, ki me je nesel, postavil na tla, da sem se sesedla, ker od samega mraza nisem več čutila nog in tudi, da so mami, ki je sedela z Nikotom in sestrico poleg mene, neprekinjeno tekle solze. Ni jokala in ne hlipala, samo solze so ji neprestano tekle. Kasneje mi je povedala, da je bila na srečo vseeno toliko prisebna, da mi je potem vso noč masirala zmrznjene in odrevenele noge, da mi jih je prekrvavila. Po vojni ji je neki zdravnik rekel, da mi je s tem rešila nogi.

V Prezidu smo bili samo čez noč. Potem so nas odpeljali v Čabar in ker je bil zapor zraven občinske stavbe zaseden, so nas strpali v hlev. Tam je imel italijanski okupator svojo živino. Ker pa je neki partizan v zaporu naredil samomor, so potem nas premestili v njegovo celico.
Ko so nas peljali v celico 24. decembra 1942. leta popoldne, je padal sneg. Mama je spet nesla malega bratca v naročju in sestrico Marijo na hrbtu, pred njo je s puško hodil italijanski vojak, za mamo sem šla jaz in za mano je šel še en italijanski vojak s puško!

Ko smo šli mimo hiše gospe Mimice Turk , njen mož je bil trgovec, se je slučajno – tako je povedala kasneje – ozrla skozi okno svoje sobe na cesto in videla naš žalostni sprevod. Rekla je, da je takrat sklenila, da bo samo mene dobila ven, ker so se odločili, da me posvojijo. Imeli pa so tudi eno hčerko.
V tistem zaporu smo bili več kot tri mesece. To je bila ozka celica in v njej samo en pograd, ožji kot navadna miza, s kupčkom slame in trdo deko. Lina je bila zamrežena, na tleh je bila zemlja. Ni bilo vode za pit, kaj šele za pranje plenic. Verjetno je mama nekega dne tudi zato dvignila spodnji del obleke in je od spodnje srajce nekako odtrgala večji kos blaga, da je imela za dojenčka. Takrat sem tudi opazila, kako je imela boke črno podplute in vse sorte barv. Grozno je bilo za pogledat. In prav tako, ko si je enkrat v tistem času masirala ramo, ki je bila prav tako podpluta v vseh barvah od črne do rumenkaste.

Spominjam se, da je mama dobila od sojetnice v zaporu eno pomarančo. To je, po božičnih praznikih skozi nezastekljeno, z jeklenimi križi zamreženo okno, vrgel g. Vekoslav Turk. Mama je olupila pomarančo, dala košček Mariji in meni ter polovico Niku. Čeprav je mama trdno držala s prsti pomarančni košček, je naš malček tako močno sesal sočni sadež, da mu je košček zletel v sapnik in se je začel dušiti. Mama je v trenutku prijela Nika za noge, ga obrnila na glavo in ga udarjala po hrbtu, vsakokrat močneje, dokler mu ni košček zletel iz ust. Mama se je vsa bleda sesedla na pograd in v naročju pestovala jokajočega malčka. Ko sva se pozneje spominjali tega dogodka, mi je pravila, da se je tako prestrašila, da tudi ona ni mogla dihati.

Spominjam se tudi dogodka, ko je ječar prinesel kosilo. Mama mi je rekla, da je tokrat godlja (juha, kjer se kuhajo krvavice). Razveselila sem se, ker sem imela to juho rada. Ko je mama vzela posodico v roke, je zagledala na juhi plesen. Z žlico je dvignila skorjasto plast z juhe in pod njo videla sluzasto, plesnivo godljo. Mama me je žalostno pogledala, odnesla naše kosilo nazaj ječarju. Ta pa ji je zabrusil, da drugega nima. Mama je vso vsebino neužitne hrane vrgla v stranišče. Ker sem bila zelo lačna, sem se nanjo jezila do borne večerje, ko je sama komaj kaj pojedla.

Sicer pa pogovorov o našem bivanju v zaporu, z njo nisem načenjala, ker izgube svojega najmlajšega, o tem nekoliko kasneje, ni nikoli prebolela. Tako še danes ne vem, kako je skrbela za dojenčka. Vem, da ves čas nisem bila umita, počesana, bila sem popikana od bolh, polna uši. Mama je cele dneve pobijala mrčes, vendar mu ni bila kos.

Konec marca 1943 so Italijani pripravili transport zapornikov v koncentracijsko taborišče. Omenjali so Rab. Naložili so nas na kamion in se pripravljali na odhod. Tedaj je pritekla do kamiona in italijanskih vojakov g. Mimica Turk in prosila, da me vzamejo z vozila. Njihov poveljnik je na njene prošnje obljubil, da me bo lahko vzela k sebi na svoj dom. Ker je energično zahtevala izpolnitev obljube, je komandant posadke ukazal, da naša družina ostane v Čabru. Tako sem pristala v družini Turkovih, mama z malima pa je dobila zatočišče pri župniku g. Vladu Kraljiču. V pritličju farovža je živela v majhni sobici z malima dvema do maja 1944.

Ko se je mama vrnila v Vrhniko je zopet bila bitka za preživetje. Ne samo, da ni dobila kart za prehrano, na vrata čebelnjaka so ji »črnorokci« pustili svoj pečat. Domobranci so jo pogosto ustrahovali in grozili s smrtjo. Vendar je grožnje niso prestrašile. Večkrat je dobila v oskrbo nekaj mesečnega dojenčka svoje svakinje Marice Avsec – partizanke Marte, ki je zbolela in čakala na polet z nadleškega letališča v Bari.

Po koncu vojne je mama odšla na Dolenjsko in peš iskala svojega prvorojenca Toneta. Našla ga je pri partizanski družini v Podturnu.
Dokler je mama svojega otročka Nika dojila, ni imela kakšnih posebnih težav z njegovim zdravjem, razen tega, da je bil lačen, ker ni imela mleka. V letu 1945 pa je imel vedno pogostejše težave s prebavili. V pozni jeseni tega leta ga je morala odpeljati v bolnišnico v Ljubljano. Med tem časom je dobila zaposlitev na nižji gimnaziji v Starem trgu kot šolski sluga.

Ker v Čabru ni bilo zdravnika, jaz pa sem imela hude zdravstvene težave, sem v decembru 1945 prišla na zdravljenje v partizansko bolnišnico v Starem trgu. Pri mami sem potem čakala na prevoz nazaj k Turkovim.

Nekaj dni pred božičem je mama dobila telegram, da je Niko ozdravel, da naj pride po njega. Toda še preden je šla v Ljubljano, je dobila nov telegram s sporočilom, da je umrl. Takrat se je podiral njen svet, ki ga je s tolikim trudom in z odrekanjem gradila. Ko me je stisnila k sebi, sem začutila njeno neizmerno bolečino. Vzela me je s seboj v Ljubljano, da je uredila glede pokopa in se zadnjič poslovila od svojega malega partizančka. V bolnišnici so naju napotili po zadnje slovo. Nika sva našli v bolnišnični mrtvašnici. Njegovo truplo je bilo razrezano – nepokrito. Trdno sem se oklenila njene roke in z njo delila žalost ob izgubi njenega malega junaka. Ker je bil pogreb določen za naslednji dan, medve pa nisva imeli kje prenočiti, sva se odpeljali nazaj domov.

P. s.
In zdaj še pričevanje o Babnem Polju in njegovih ljudeh in njihovi nesebični pomoči partizanom.

Okoli leta 1970 sem delala v uvoznem oddelku na Brestu v Cerknici. Za vsako uvozno pošiljko smo morali dokumente potrjevati v Narodni banki v Ljubljani in jih nato oddati špediterju. Tovariš Kovšca je po upokojitvi (bil je direktor TOZD Brest Martinjak) pogodbeno s svojim avtomobilom vozil delavce Bresta. Zato sem tudi jaz večkrat potovala z njim v Ljubljano na banko, carino in špedicijo. Na vložišču Narodne banke je delala gospa Jelka (priimka se ne spominjam), ki je bila rojena v Babnem Polju. Tov. Kovšca je Jelko poznal iz vojnih let. Med drugim mi je pripovedoval tudi o časih, ki jih je s tovariši prebil v Babnem Polju in bližnjih gozdovih. In tudi, da ima med njegovimi spomini posebno mesto Babno Polje oziroma ena od babnopoljskih družin. Namreč januarja 1945 se je kot partizan grupe VDV znašel v bližini Babnega Polja. Ker ni mogel ugotoviti ali so ali niso v vasi sovražnikovi vojaki, ni upal nadaljevati pot v vas. Zato je tri dni v snegu in mrazu prebil pred Babnim Poljem. Po treh dneh se je opogumil in prišel do neke hiše. Povedal je do katere, a se hišnega imena ne spominjam več. Ko je vstopil v hišo, je prosil gospodinjo za kakršno koli hrano. Rekla mu je, da je skuhala krompir v oblicah in da naj prisede k mizi. Prinesla mu je še malo mleka. Ko je opazil, da sedi okoli mize več otrok, je bil presunjen. Ni vedel ali bi vzel krompir ali ne, da ga ne bi odjedel otrokom. Takrat je bil krompir ali kos kruha, velika dragocenost. Ker se ni takoj lotil krompirja, je verjetno gospodinja ugotovila, zakaj okleva in ga je spodbudila z besedami: »Le vzemi, bom za otroke drugega skuhala.«

Svoj spomin na eno od babnopoljskih družin je zaključil z besedami: »Ne samo starejši ljudje v Babnem Polju, tudi babnopoljski otroci so bili naši veliki pomočniki. Če je bilo treba odnesti kakšno sporočilo, smo ga raje dali otrokom, ker otrok naši sovražniki niso pregledovali.«

Vanda Mlinar

Advertisements

1945 Babno Polje – Izpoved partizanke

13.04.2015
141016606

Birma, Unec okoli leta 1938

Oseba J. K., ki ni želela biti imenovana s polnim imenom, je bila rojena na Uncu leta 1928 na majhni kmetiji. Med drugo svetovno vojno se je nekajkrat mudila tudi v Babnem Polju.

več..

15.10.2014 Ladica Štritof – Bolničarski tečaj

26.01.2015
141016623

Bolničarski tečaj v Črnomlju maja 1944, ki ga je organizirala zdravstvena služba Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, oddelek za zdravstvo.

Ker je bil sprejet sklep, da je treba za potrebe civilnega prebivalstva organizirati tudi civilne partizanske bolnice na osvobojenem ozemlju, sta bila za potrebni kader organizirana dva bolničarska tečaja v Črnomlju. Tečaja sta bila v črnomaljski gostilni za mostom.

več..

15.10.2014 Ladica Štritof – Mati Frančiška Mlakar

1.12.2014
141016620

Francka Mlakar je bila hči Frančiške Mlakar. Bila je šivilja, ohranil se je en njen obračun.

Med komentiranjem fotografij na obisku v Kopru, so se gospe Ladici Petrič utrnili še drugi spomini na nekatere ljudi, ki so skupaj z njihovo družino prestajali neizmerno gorje druge svetovne vojne. Med njimi spomin na Frančiško Mlakar iz Viševka. Ob zapisovanju te pripovedi sem nemočno razmišljala, da je druga svetovna morija še posebej kruto oplazila nekatere družine. In tudi: Kako je mogoče, da človek sploh preživi takšno tragedijo in da še vedno ostane človek, pa čeprav dokončno prizadet in ranjen.

Marija Makarovič, 17. 10. 2014

več..

15.10.2014 Ladica Štritof – Bereča vas

17.11.2014

140814023Ko sem se z gospo Jožico Mlinar, vodjo Sklada za kulturne dejavnosti Cerknica, prvikrat mudila v Kopru pri gospe Ladici Štritof, nama je med predahom o njeni izčrpni in nenavadno pretresljivi  pripovedi o življenju v tako imenovanem civilnem logorju oz. Slivniške bataljonu, pokazala več starih fotografij. Ni trajalo dolgo, ko jo je Jožica vprašala, če bi si fotografije lahko prišel ogledat gospod Miloš Toni, urednik spletne strani Stareslike.

Gospa Ladica se je strinjala z njenim predlogom. Dne 15. oktobra 2014 je gospa Ladica, z njej danim odličnim spominom in naklonjenim sodelovanjem, med drugim tudi obširneje komentirala družinsko fotografijo, ki je bila posneta v Bereči vasi.

Marija Makarovič, 17. 10.2014

več..

2. 10. 2014 – Janez Lunka

10.11.2014

Rab-0015

Fotografija je iz albuma Rab, ki jo je italijanska vojska posnela v taborišču Rab 20. 2. 1943. Fotograf je napravil posnetek taboriščnikov, ki so sedeli na pogradih v v eni od barak taborišča.

več..

26. 8. 2014 – Objava v časopisu Delo

26.08.2014

140910130V Delu je bila 26. 8. 2014 v objavljena recenzija knjige, ki jo je napisal Miran Vogel.

Na vojo je tudi spletna verzija članka.

19. 8. 2014 – Jelka Kutin

19.08.2014

Gospa Jelka Kutin je bila z možem Julijem Kutinom med tremi partizanskimi pari, ki so se 24. avgusta 1944 poročili v Babnem Polju. Gospe Ladici Štritof iz Kopra pa gre zahvala za njeno pobudo, da sva se z gospo Jelko srečali.

O gospe Jelki je že pisala gospa Marija Čuk, domačinka iz Grahovega, v prispevku »Naša šola in učiteljica Jelka med NOB« (Svobodna misel, št. 3: 29. 3. 2013). Zato sva se med najinim pogovorom omejili le na Jelkine, z njeno poroko v Babnem Polju, povezane spomine.

Marija Makarovič, 19. 8. 2014
več..

31. 6. 2014 – Tinina risba

5.08.2014

Tina Černetič

Zadnji dan letošnjega (2014) deževnega julija me je štirinajstletna vnukinja Tina presenetila z risbo na besedilo gospe Pepce Sterle o Ivanki Pocinovi, ki so jo belogardisti ubili 13. marca 1945:

Še živo se spomnim strašnega dogodka, ko so jih pobili za Drževko. Ko je šla mama zjutraj v hlev, da bi pomolzla, je prišla k nam soseda, Šimanova Ančka in je rekla mami: Lojzka, veš kaj se je zgodilo – začela je grozovito jokati – našo Kropinovo Ivanko so ubili. Daj, prosim te, pojdi mi pomagat. več..

27. 7. 2014 – Ladica Štritof, Rojena Petrič

4.08.2014

Ladica Štritof, rojena Petrič, 10. 6. 1929 v Markovcu. Koper, Rožna pot 7

Govorila bom tako, kot imam v spominu, da je bilo, ne levo in ne desno.
več..