Skip to content

27. 7. 2014 – Ladica Štritof, Rojena Petrič

4.08.2014

Ladica Štritof, rojena Petrič, 10. 6. 1929 v Markovcu. Koper, Rožna pot 7

Govorila bom tako, kot imam v spominu, da je bilo, ne levo in ne desno.

Odraščala sem v družini, kjer smo se veliko pogovarjali in veliko brali. Oče Ivan Petrič – Božo, je bil rojen 1902 v Markovcu na veliki kmetiji v Belem malnu. Poleg mlina so imeli tudi žago in gostilno. Mama, Ljudmila Drobnič, je bila rojena v Novi vasi na Blokah leta 1907. Tudi tam so imeli veliko kmetijo.

Oče je bil privatni uradnik v službi pri Žagarju v Markovcu. Mama je gospodinjila in skrbela za otroke. Bilo nas je šest. Oče je zelo želel, da bi otroke šolal. Jaz sem bila najstarejša. Šest razredov osnovne šole sem končala v Starem trgu. Imela sem srečo, da sem imela za učiteljico Justo Krajčevo, ki me je ogromno, ogromno naučila. Predvsem pa me je naučila misliti s svojo glavo. Tudi ata mi je tako govoril, da naj mislim s svojo glavo. Bila je res enkratna učiteljica. Doma je bila iz Starega trga. V spominsko knjigo mi je 10. 6. 1938 napisala:

»Ne stori krivice nikomur – ne iz strahu pred kaznijo,
pomagaj nesrečnejšim – ne zaradi nagrade ali hvale!
Ladica! Da bi tvoja življenjska pot bila vedno svetla.”
Tvoja učiteljica Krajčeva.

Potem se je začela druga svetovna vojna in vse se je spremenilo. Ko je italijanski okupator okupiral aprila 1941 tudi Loško dolino, smo bili v razredu. Z nami je bil učitelj Franc Čebohin. Naenkrat je eden od sošolcev skočil pokonci in rekel:« Poglejte, kaj gre!« Potem smo vsi učenci in učenke stopili k oknu. Spominjam se, da so po cesti peljala nekakšna zelena vozila s tujo zastavo zelene barve in da so po cesti hodili v zelene in črne uniforme oblečeni vojaki. Potem je Čebohin rekel: »Proč od oken, pouka je konec. Po najkrajši poti pojdite domov.« Ko smo prišli iz razreda, je stala na šolskem hodniku Krajčeva in zraven nje Čebohin. Vsakemu od učencev sta dala roko in vsakemu posebej je učiteljica rekla: »Ne pozabi, da si Slovenec/Slovenka.« Mi pa smo potem tekli vsak na svoj dom.

Ker je bila moja želja, da bi postala zdravnica, me je ata vpisal na klasično gimnazijo za dijakinje v šolskem letu 1941/42, ki je bila takrat na Poljanski gimnaziji v Ljubljani. Stanovala sem pri neki družini tržaških Slovencev. Pisali so se Sugjič.

Ko sem bila spomladi 1942 za veliko noč doma, je mama že vedela, da ima italijanski okupator tudi našega ata na seznamu sumljivih oseb in da je zato v nevarnosti. Pred odhodom v Ljubljano mi je rekla: »Če bodo Italijani ata ubili, ti bom sporočila; če ga bodo odpeljali v internacijo, ti bom napisala, da je bolan in če bo šel v partizane, da je zdrav.

Ata je potem prve dni maja 1942 odšel v partizane. Mama mu je sicer branila, češ, kako bo sama z nepreskrbljenimi otroki. On pa ji je rekel, da bodo partizani zmagali in da bodo okupatorje izgnali. Ko bo svoboda, pa bo tak red, da si bo ona lahko dala popraviti zobe, ker bo to dostopno vsem.

Ko mi je mama sporočila, da je oče zdrav, sem takoj vedela, da je odšel v partizane. S tem pa je naša družina ostala tudi brez dohodkov. Še isti večer sem povedala gospe Šugjič, da je oče odšel v partizane in, da mama ne bo zmogla plačevati najemnine za stanovanje, ki je znašala 300 lir na mesec. Takrat so me, ker so bili tudi Šugjičevi podporniki narodnoosvobodilnega boja, vsi navdušeni objeli in rekli: »Ti si naša. Naj te ne skrbi.«

Ko sem na poletje 1942 končala prvi razred gimnazije in se odpravljala domov, sem jim iz hvaležnosti pustila vso mojo posteljnino, češ da naj bo to za malenkostno odškodnino. Rekla sem tudi: Če pa ostanemo živi, da jim bomo vse povrnili.

Domov sem prišla julija 1942. Takrat se je že začela velika italijanska ofenziva, ki smo ji rekli roška ofenziva. Vojaki italijanske okupatorske vojske so vdrli tudi v Loško dolino. Nekdo jih je moral obvestiti, da je naš ata pri partizanih, ker so prišli k nam z nekakšnim seznamom, da je naš oče bandit in če pride domov, naj se javi na italijanski komandi v Starem trgu. Če pa se ne bo javil, bodo našo družino doletele posledice. Zagrozili so, da bodo našo hišo zažgali.

Milka Petrič iz Markovca z družino (Boo, Franjo, Lidija in Ivo)v Bereči vasi v Beli Krajini poleti 1943. Zadaj je družina Plos. Foto: Vinko Bavec.

Milka Petrič iz Markovca z družino (Božo, Franjo, Lidija in Ivo) v Bereči vasi v Beli Krajini poleti 1943. Zadaj desno je družina Plos. Foto: Vinko Bavec.

Ko so prišli prvič, je bila pri nas tudi babica Francka Paternost iz Starega trga, ker je mama 28. aprila 1942 rodila najmlajšega bratca Ivana. Paternostova je po porodu še nekajkrat prišla k nam na dom, da je skopala in uredila dojenčka in videla, če je z mamo in z dojenčkom vse v redu. Okupatorjevi vojaki so zelo grobo postopali. Njihov oficir z bradico je mami iz naročja iztrgal Ivana in nekako nakazal, da bodo dojenčku kaj hudega storili, če se naš oče ne bo javil. Takrat pa se je babica zagnala proti oficirju in mu vzela otroka iz rok. Dala ga je mami, oficirju pa je rekla: »A taka je vaša rimska kultura. Tukaj se znašate nad materjo in dojenčkom. Imate puške. Pojte v gozd in jih lovite.« Potem so se pobrali.

Ko so prišli naslednjič, so s seboj prinesli celo otep slame, češ da bodo hišo zažgali. Ker hiša ni bila naša, stanovali smo namreč v Žagarjevi hiši, mi je mama rekla: »Pojdi k direktorju Lešnjaku povedat, da hočejo zažgati Žagarjevo hišo.«

Prišla je Lešnjakova hčerka, ki je študirala francoščino v Ljubljani, dobro se je razumela tudi z nekim italijanskim oficirjem in jim je razložila, da hiša ni naša. Potem je niso zažgali. Spet pa so zagrozili, da bomo imeli posledice, če se ata ne bo javil na italijanski komandi.

Ponovno so prišli v drugi polovici avgusta 1942. Ker sem kolikor toliko razumela italijansko, sem povedala mami, kaj hočejo. S seboj so prinesli atovo sliko in nas vprašali, če ga poznamo. Mama jim je rekla, da je to naš ata. Potem so hoteli vedeti, če ve, kje je. Odgovorila jim je, da ne ve. Oni pa so ji rekli, da ta človek mrtev leži nad Ložem in nas opazovali, kako bomo reagirali. Mami sem povedala, kaj govorijo, a se je dobro znašla in rekla: »Če ste ga ubili, ga tudi pokopljite. Jaz ne morem nikamor, imam otroke.« Ker sem jaz za silo prevedla mamine besede, je italijanski oficir rekel mami: »La picola parla un poco italiano.« Kasneje smo zvedeli, da je ata še živ in da so nas Italijani samo preizkušali, ker so hoteli vedeti, kako bomo reagirali.

Potem so še preiskali naše stanovanje. Iz atove knjižnice so vzeli knjigo z naslovom: Grozote komunizma. Otroci smo jo radi gledali, ker je bil na prvi strani nekakšen rdeč zmaj in črn ogenj. Tista knjiga je bila na vrhu police. Neki vojak jo je vzel zato, ker je verjetno mislil, da gre za komunistično propagandno knjigo, ne pa obratno.

Pred odhodom je oficir zažugal mami in rekel – vsaj tako sem ga razumela. »Mi zdaj odhajamo. Toda, zapomnite si dobro: Če nas bodo partizani napadli, boste vsi končali na Ulaki.« In je z roko pokazal proti Ulaki, kjer so že ustrelili več talcev. Potem se je obrnil proti nam in zagrozil: »Tutti caput. Anche bambini!« (Vsi boste končali. Tudi otroci.) Po tej grožnji so odšli.

Ker je v tistem času italijanski okupator že zažigal domove tudi po Loški dolini, precej ljudi pa izgnal tudi v internacijo, je naša mama nekaj stvari, med njimi odeje in obleke zakopala na vrtu. Nam otrokom pa je naredila majhne vrečke iz platna s trakom, da bi jih lahko obesili okoli vratu. V vsako vrečko je dala nekaj starih avstrijskih kovancev in nakit ali kot je rekla, da je dala v vrečke zlatnino. Vse vrečke je shranila v kredenco za krožnike. Nam otrokom pa je naročila, če bodo Italijani prišli zažgat in nas bodo odpeljali v internacijo, naj vsak vzame eno vrečko in si jo da za vrat, da bomo imeli za najhujšo silo.

Moram tudi povedati, da je ata v času roške ofenzive občasno naskrivaj, a le zvečer, prišel domov. Spominjam se, da je bilo tako tudi nekega večera, ko je mama dala otroke že spat. Zacvilila so kuhinjska vrata in mama jih je šla odpret. Ata je pomolil samo glavo v vežo, ne da bi vstopil. Opazila sem, da ima brado in na glavi triglavko, kot smo rekli na tri roglje oblikovani partizanski kapi. Ko mu je mama izročila perilo, cigarete in nekaj hrane, je odšel.

Zakaj ata ni vstopil v hišo, nam je nekega dne pojasnil, češ, da sta dve partizanski pravili. Prvo, da partizan nikoli ne beži v dolino in drugo, da nikoli ne vstopa ali se umika v hišo, ker je nevarno.

140814034Cigarete za ata pa sem navadno jaz hodila iskat v vojaško kantino, ki je bila v Teličevi hiši v Starem trgu. Nekega dne me je lastnica vprašala, za koga jih kupujem. Mene pa je mama že prvič, ko sem šla po cigarete, ker je predvidevala, da me bo kdo vprašal, za koga jih kupujem, poučila, kako naj odgovorim. Ker je bilo v vasi kar nekaj starih stricev, sem odgovorila, da jih kupujem zdaj za tega zdaj za drugega vaškega strica. Trgovka me je malo nejeverno gledala, rekla pa ni nič.

Nekega dne, ko sem šla ponovno po cigarete, sem doživela nekaj neprijetnega. Spominjam se, da sem bila oblečena v rdečo kiklco, v platneni torbici pa sem nesla nekaj zavojčkov cigaret. Prišla je strašna nevihta. Zatekla sem se k Benčinovi gostilni v Starem trgu. Cigarete pa sem držala pod pazduho, da se ne bi zmočile. Ko je prišla kelnarca pogledat, kako je z vremenom, mi je rekla: »Tu se boš prehladila, stopi v kuhinjo.« V tistem je prišel v kuhinjo gospodar. Ko me je zagledal, je vprašal: »Čigava pa si? Ali si Petričeva od Ivana?«

Ko sem mu pritrdila, se je obrnil k meni in rekel: »Kaj pa je njemu manjkalo, da je šel med te tolovaje. K njim so šli sami hlapci in tisti, ki nočejo delat in ki kradejo. Vas pa je pustil. Gor so šli samo tisti, ki kradejo«, je še enkrat ponovil.

Njegove besede so me zelo prizadele. Zato sem mu zabrusila: »Moj ata ne krade,« in sem stekla v naliv. Ko sem prišla domov, sem bila do kože mokra, cigarete pa tudi. Mama jih je potem posušila na štedilniku.

Ko sem šla enkrat drugič po cigarete, sem srečala neko teto iz Bajerja, ki je šla od maše. Vprašala me je čigava sem. Odgovorila sem ji, da Petričeva. Potem me je, ker je očitno vedela, da je ata v partizanih, zvedavo vprašala, če pride kaj domov. Odgovorila sem ji, da ne.

Nato je pretirano prijazno nadaljevala: »Veš Ladica, če bo atek kaj prišel domov, se medtem, ko se bo pogovarjal z mamico, splazi iz hiše in priteci v Bel maln (kmetija, kjer je bil ata doma) k tetici Angeli ( ona je bila Kržičeva in so podpirali belo gardo) in jim povej.«

Jaz sem jo začudeno pogledala in ji ponovno rekla: »Nič ne pride domov.«

Potem je spet rekla: »No ja,če pride. Kar priteci, kar pridi.«

Jaz pa nazaj: »Ga bodo ustrelili.«

Ona pa je spet odgovorila: »Ne, ne, ga ne bodo. Poslali ga bodo samo v internacijo. Potem pa mu bodo pošiljali pakete. Mami pa ne smeš povedati, kaj sem ti rekla.«

Ko sem prišla domov, sem seveda takoj povedala mami, kaj mi je rekla tista ženska.

Ko je ata prišel po cigarete, mu je mama povedala, kaj sem ji zaupala. Potem je ata, ki tudi takrat ni stopil v hišo, ampak je kar najprej stal med vrati na pragu, še mene vprašal, kako je bilo. Ko sem mu povedala, me je pobožal po glavi in rekel: »Moja bučka, le tako, kar s svojo glavo misli.«

Ko se je vračal od nas, je moral preplezati veliko skalo, ki je bila za našo hišo, da se je lahko umaknil na travnik in potem v gozd. Medtem ko je plezal po skali, mu je puška omahnila na skalo in zaslišal se je zven kovine. V tistem trenutku so začeli od nekje streljati. Mama je rekla, zdaj ga bodo iz zasede ubili. Prepričana je bila, da so ga zadeli. Odšli sva v hišo. Mama ni šla spat. Od same skrbi je hodila ven in noter iz hiše. Vsa v skrbeh je rekla: »Zjutraj bova pa šli pogledat, če leži, kje ranjen. Ob prvem svitu sva šli z mamo čez tisto skalo in naprej po travniku pogledat, če naš ata kje leži. Ga nisva našli. Potem sva se nekako pomirili. In sčasoma tudi zvedeli, da je srečno ušel. Kasneje je povedal, da se je potuhnil in plazil do smrek v gozd.

Čez nekaj noči, 2. septembra 1942, so partizani napadli italijansko postojanko v Starem trgu in belogardistično postojanko v dolini. Zaslišalo se je že streljanje. To je bilo okoli desete ure zvečer, jaz sem še nekaj brala, drugi so šli že spat. Nekdo je potrkal. Mama je prišla odpret. Bili so partizani – aktivisti iz Loške doline. Ne spominjam se več, kdo. Rekli so: »Mi napadamo postojanke okupatorjev in izdajalcev. Vi pa ste kot nekakšni njihovi talci. Zato je rajonski odbor OF odredil, da ogrožene partizanske družine umaknemo v gozd. Nič ne prižigajte luči. Najnujnejše vzemite s seboj in po tihem pojdite z nami. Predvidevamo, da vas bodo že zjutraj prišli iskat.«

Kasneje smo ugotovili, da so tako obvestili 17 družin, od tega se le ena iz Loža, to je bila žena s hčerko Franca Sterleta – Nina, ni želela umakniti. Ostali sta doma. Ne vem, kaj se je zgodilo z njima.

Mama je na hitro zbudila otroke. Štirimesečnega Ivana je zavila v zeleno odejo, ki je bila namenjena za prekrivanje postlane postelje. Ko smo bili oblečeni in obuti smo se 2. septembra 1942 okoli enajstih ponoči odpravili na pot. Dobro se spominjam, ko mi je mama dala v naročje Ivana, sem še prt potegnila z mize, da sem ga zavila vanj. Medtem ko je mama še nekaj iskala, nam je govorila: »Hitro, hitro!«

Od vsepovsod se je slišalo streljanje. Na več krajih je gorelo. Neki moški je kričal: »Pomagajte, živ bom zgorel.«

Mi pa smo v spremstvu partizanov hiteli proti Vrhniki. Med drugimi nas je spremljal tudi Vinko Šumrada – Radoš. Kar precej družin se nas je zbralo nekje v Cerovljah, nekje med Vrhniko in Iga vasjo. Slišalo se je: Hitro! Hitro! Nekaj ur smo hodili v koloni proti Grajševki. Tja smo prišli 3. septembra 1942, ko se je že danilo.

Bili smo hudo utrujeni. Zaspani. Lačni. Žejni. Dojenčki so jokali, drugi otroci pa tudi.

Po zelo kratkem počitku, smo tistega dne neprenehoma hodili do treh popoldne, ker je obstajala nevarnost, da bi nam sledili.

140814029Ker so ženske naše spremljevalce spraševale, kam nas peljejo, so na Grajševki povedali, da nas bodo peljali na osvobojeno ozemlje na Hrvaško v Liko, kjer se zbirajo begunci od vsepovsod. Hodili smo in hodili. Bili smo strašno žejni. V nekem kolovozu je bila deževnica. Ne vem kdo je prvi začel piti tisto vodo. Ker bi vsi radi pili, se je voda skalila. Spremljal nas je tudi partizan, če se ne motim, je bil Borut Mekina z Rakeka. Zapomnila sem si ga zato, ker mi je dvakrat nekaj časa nesel našega dojenčka Ivana. Mama ga ni mogla nositi, ker je bila srčna bolnica. Zato sem ga nosila jaz. Med potjo sem tisti zeleni prt zavezala v nekakšno culo, za vrat tako, kot so delale ciganke, zato, da sem ga lažje in bolj varno nosila. Mama pa je z eno roko peljala sestrico Lidijo, stara je bila pet let in z drugo šestletnega bratca Božota. Osemletni bratec Franjo je hodil sam, v rokah je nesel nekaj malega potrebščin.

Ko smo prišli do tiste vode, nas je Borut poučil: Če pride partizan do vode v kolovozu, pazi, da je ne skali, ker mora ostati neskaljena voda še za ostale tovariše. Potem je pokazal, kako je treba ravnati. Izza pasu je vzel veliko žlico in z njo previdno zajel vodo z vrha luže, da je ostala čista. Potem jo je nesel k ustom in popil. Naprej smo tako delali tudi ostali.

Potem smo hodili in hodili do treh popoldne in prišli v neki gozd na Hrvaškem, nad vasjo Sokoli v Gorskem Kotorju, blizu Gerovega. Tisti gozd se je imenoval Medvedovi štanti. Tam je že bilo neko taborišče hrvaških beguncev, ki so jim požgali hiše in del vaščanov odpeljali v internacijo.

Kmalu so prišli partizanski kurirji in povedali, da se je v Liki in Kordunu že začela italijansko-ustaška ofenziva in da ne moremo naprej. Mi pa smo bili lačni in žejni in na smrt utrujeni. Naš intendant je bil Stanko Zigmund iz Markovca. Prinesel je nekaj rumenih kolerab. Mi bi se kar zagnali vanje. On pa nam je rekel: »Bomo delili po partizansko.« Potem je tiste kolerabe razrezal na koščke in jih razdelil. Vsak je dobil enega.

Nato smo si pripravili ležišče pod smreko. Mama je pogrnila odejo na tla in mi smo kar popadali nanjo. Mali Ivan je ležal kar na meni. Zjutraj smo si najhujšo žejo pogasili tako, da smo lizali roso z listov. Hrvatje pa so nam prinesli nekaj pečenih krompirjev.

Potem mi je eden od tistih partizanov, ki nas je vodil, rekel, da naj dam malega Ivana mami, jaz pa, ker sem že večja, pa bom šla s skupino po vodo. Dali so nam lesene bančce in kanglice, potem smo šli v koloni, če se ne motim, v vas Črni lazi. Meni so čevlji, ki so mi jih kupili, ko sem šla v gimnazijo v Ljubljano, že med potjo skoraj razpadli. Zato sem si jih zvezala s trakom, da sem za silo še lahko hodila v njih. Ko smo prišli v vas in zagledali prve vodnjake, partizan ni dovolil, da bi zajeli vodo, češ da so zastrupljeni. Peljal nas je do vodnjaka za cerkvijo, ki ni bil zastrupljen. Ko smo napolnili posode, smo se vrnili v naše taborišče. Tri ure smo hodili v eno smer. In to vsak dan, dokler smo bili v tem taboru. Bilo je strašno utrudljivo.

Naslednji dan smo šli po hrano. Šli smo skorajda navpično po strmini v vas Sokoli, ki je bila popolnoma požgana. Drevje pa je bilo polno pečenih jabolk in hrušk. Do sitega smo se najedli. Malo naprej je bilo ravno polje. Tam je bila njiva s krompirjem, ki smo ga kopali kar z rokami. Vsak se je trudil, da je v nekakšen preprost nahrbtnik nabral čim več krompirja in tudi jabolk. Moji mami je neka Hrvatica, bila je begunka iz Gorskega Kotorja, dala blazino, poušter, da mi je naredila iz njega provizorični nahrbtnik. Za naramnice je dala vrvico, ker ni imela drugega. Ta je zelo rezala v ramena.

Spominjam se tudi, ko smo šli nabirat krompir na zapuščeno polje, ki je spadalo k vasi Sokoli, nas je naš stražar opozoril, da gredo Italijani s tankom proti Sokolom. Ukazal je umik. Mi smo se umikali nazaj v požgano in opuščeno vas Sokoli. Toda Iz tanka so dvakrat na slepo ustrelili v neznano smer. Potem se je tank obrnil in šel nazaj proti Delnicam.

Ko smo se s polnimi nahrbtniki krompirja vračali v naše taborišče, logor, na Medvedovih Štantih, smo na vrhu, ker je bilo malo ravnine, počivali. Na tisti ravnini pa smo se do živega nalezli uši, ker je bilo tam počivališče za vse partizane, ki so hodili v to strmino.

140814013

Preživeli otroci iz Slivniškega bataljona na kraju taborišča v Šimanovih dolinah, poleti 1972, ob prvem snidenju.

V taboru v Medvedjih štancah nas je bilo iz Loške doline 38 otrok. Jaz sem bila najstarejša, 13 let. Nekaj otrok in odraslih je bilo tudi iz Babnega Polja. Spominjam se, da sta bila z nami tudi zakonca Troha – Mihov ata in mama. On je znal tesat skodle, šindre. Za vse nas je bil zelo dragocen. Tudi njegova žena je bila zlata vredna. Bila je zelo prijazna in pomirjujoča. Bila je tudi praktična ženska. Vedno je našla rešitev. Mene je tako rada stisnila k sebi in me tolažila. Z nami je bila tudi Blažkova mama in njen sin Tine, Blažkov Tine iz Babnega Polja, ki nas je vodil, ker je dobro poznal teren. Nekaj časa je bil z nami tudi Žagar iz Babnega Polja, po domače Stipetov. Pekova družina, pisali so se Kovač, je bila iz Prezida: mož in žena z dvema otrokoma, še enega pa je tam rodila. Dve sestri, Marica in Tilka Šepec, sta bili Iz Kozaršč. Vseh skupaj se nas je nabralo okoli osemdeset. Med njimi so bili tudi rekonvalescenti iz partizanskih bolnic.V Medvedovih štantih smo ostali morda kakih štirinajst dni. Medtem pa so voditelji ugotovili, da ne moremo naprej na Hrvaško. Zato je padel ukaz, da se vrnemo na Notranjsko proti Snežniku – bližje domačim krajem, da bomo lažje prišli do vode in hrane.

Na poti na Notranjsko, vendar še na hrvaški strani, smo prišli do gostega, gostega smrečja, kjer se je reklo Smrekova draga. Tam smo si našli vsak svoje mesto za spanje. Nabrali smo mlado smrečje in ga nastlali v primerni dolžini okoli 20 cm na debelo, da nismo ležali na golih tleh. Po vodo oz. sneg smo hodili v neko veliko votlino, ki smo jo opazili že med potjo. V njej je bil po vrhu ves umazan, črviv sneg, kot smo rekli. V posode smo skopali čim lepši sneg, da smo potem imeli vodo.

V tisti dragi je naš mali Ivan strašno jokal. Ves dan in vso noč. Ljudje so se že jezili. Mama jim je rekla, da je lačen. Ko sem ga natančneje pregledala, sem opazila, da je imel za vratom uši. Slekla sem mu srajčko in pobrala 32 uši. Potem se je umiril.

141002380

Petruščkove z Vrhnike po skici in pripovedovanju Ladice Štritof je narisla Tina Černetič (avgust 2014)

V tisti Smrekovi dragi se je zgodilo še nekaj hudega. Z nami je bila tudi družina Prijatelj z Vrhnike. Pri hiši se je menda reklo pri Petruščkovih. Ne morem jih pozabiti, kaj vse se godi v vojni! Povedala bom tako, kot se spominjam, potem pa naj zgodovinarji ocenijo, kako in kaj. Jaz sama sem to tako doživela. Tistega 3. septembra 1942, ko smo se begunci iz Loške doline že zbrali, sem v skupini opazila tudi tri starejše ženske. Poleg matere sta bi tudi dve že nekaj starejši hčerki. Vse tri so bile zelo visoke in sloke. Tudi zato sem si jih dobro zapomnila, ker so bile zelo zgovorne, če ne že kar klepetave in ker je vsaka nesla na glavi v culo zvezano prešito odejo, kovter. Bile so zelo prijazne. Držale so se bolj naše družine, rade so se pogovarjale z našo mamo. Ko smo prišli v Smrekovo Drago, so se namestile okoli štiri metre od nas pod eno smreko. Moram tudi povedati, da niso imele nikogar v partizanih. Ko so videle, da Italijani požigajo Vrhniko, in, da odhajajo družine partizanov, so se tudi one odločile, da gredo z nami, čeprav niso bile med neposredno ogroženimi. Verjetno pa so si civilno taborišče ali logor, kot smo ga imenovali, predstavljale v precej lepši luči. Predstavljale so si, da bomo prišli v urejen prostor za bivanje. V resnici je bilo vse drugače. Nastopil je mraz, ni bilo vode in ne hrane. Spali smo pod milim nebom. In nesrečne ženske so kar naprej jamrale in govorile, da bi odšle kar nazaj domov. Eden izmed naših spremljevalcev jim je rekel, če bodo šle domov, da jih bodo Italijani ubili. In tudi: »Mi vas ne smemo pustiti nazaj. Italijani bodo izvili od vas, kje ste hodile. In ve boste povedale, tudi zato, ker ste tako klepetave.» Najstarejša je prišla k naši mami po nasvet. Rekla ji je: »Milka, kaj misliš, nas ne pustijo domov. Kaj naj naredimo?« Mama ji je svetovala, da naj potrpijo, češ: »Če vsi trpimo, potrpite še ve, če ste se odločile, da greste z nami. Mi ne gremo domov, ker nas bodo pobili. Tudi vas bodo. Vojna je, to morate razumeti.«

V tem smislu so ženske prepričevali tudi drugi. One pa so vztrajale in vztrajale pri svojem, da se bodo vrnile domov. Potem jih je prišel pregovarjat še neki partizanski komisar. Tudi on jih je podobno govoril, če se bodo vrnile, da jih bodo Italijani zaprli, da jih bodo ubili. Kasneje sem iz pogovorov odraslih zvedela, da so jih obravnavali tudi v štabu. Želeli so jim vsaj na nek način ustreči in so jim predlagali: »Če že hočete oditi, bi vas odpeljali nekam na Hrvaško, kjer vas ne poznajo.« Toda ženske niso pristale na njihov predlog. Ne in ne. Hotele so samo nazaj domov.

Potem se je zgodilo tisto najhujše. Ko smo nekega dopoldneva sedeli skupaj z njimi, je prišel neki partizanski kurir. Rekel jim je: »No, Prijateljeve, če ste se tako odločile, da greste domov, pa pojdimo.« Vidim jih, kot da bi bilo danes, da je vsaka od njih hitro zvila ali zložila skupaj svoj kovter in ga dala na glavo. In so šli. Za njimi je šel še neki partizan. Šli so drug za drugim. Še zdaj vidim, kako je zadnja šla s tistim kovtrom na glavi. Čez čas smo zaslišali tri strele. Molče smo slutili, kaj se je zgodilo. Naša slutnja, da so jih partizani likvidirali, je bila dokončna potrjena zlasti potem, ko je partizan prinesel nazaj tiste tri njihove kovtre.

V našem logorju je zavladalo posebno vzdušje. Vsem je bilo hudo za njimi, ker so bile prijazne ženske. Po drugi strani pa smo se bali, če bodo odšle domov, da bodo Italijanom, čeprav nehote, izdale, kje smo. Bili smo pretreseni in na nek način pomirjeni. O tem žalostnem dogodku ni nihče več govoril. Toda tistih njihovih kovtrov nihče ni hotel imeti. Potem so jih odnesli v skupno barako v tako imenovanem tretjem logorju, kjer so ležali ranjeni partizani.

Tudi takšne stvari so se dogajale v tej strašni drugi svetovni vojni. Vsem je bilo težko, po drugi strani pa smo se v tistem nepopisno težkem položaju strašno bali, če bi nas zapustile in bi nas, morda med mučenjem, nikakor ne namenoma, izdale italijanskemu okupatorju ali pa njihovim sodelavcem belogardistom.

Ker je bila Smrekova draga še vedno daleč od notranjskih krajev in, ker se je bližala zima, so se v štabu odločili, da se preselimo bliže, da se namestimo na primernejše mesto, da bomo lažje prišli do hrane in se pripravimo na prezimovanje.

Če se ne motim, smo se pred koncem oktobra napotili v Šimenove doline ob slovensko hrvaški meji. Kraj je bil primerno oddaljen od Babne Police in Babnega Polja, kjer je bilo zaledje hrane. Našli smo tudi izvir vode pri Belih vodah , že na slovenskem ozemlju proti nekdanji jugoslovansko italijanski meji. Blizu Županovega laza sta se lahko pasli tudi dve kravi. S seboj jih je pripeljala družina Pavlič iz Podcerkve. Za nami je prišla kasneje, ker so jim Italijani požgali dom. Z mamo in očetom, ime mu je bilo Tone, so prišle še tri hčerke. Kravi sta dajali mleko za dojenčke in nekaj ranjencev.

V Šimenovih dolinah smo bivali v preprostih barakah iz brun. Večjo barako, v njem so bivali partizanski rekonvalescenti in posamezniki, ki niso imeli družin, so po nekakšnem načrtu zgradili Mihov ata in Blažkov Tine iz Babnega Polja, Mažkov Ivan – Petričev iz Dan ob pomoči drugih. Mihov ata je stesal skodle, šindre. Še zdaj vidim, kako jih je klal, da so barako pokrili. Vanjo so namestili pograde. Na obe strani. Na sredo so dali dva soda, ki sta služila za peč, ker so v njih kurili. Iz sodov se je kadilo gor, pod vrh barake, kjer je bila odprtina za dim. Na sredi tiste velike barake so izkopali veliki jami za krompir in kolerabo, za našo zimsko zalogo, ko bo sneg. Pokrili so ju s smrekovimi vejami. Zraven barake je bila kuhinja, za barako pa je bil manjši nadstrešek, kjer so privezali kravi.Družine pa smo si lahko okoli te velike barake, vsaka zase, prav tako iz brun, naredile majhno barako oz. kolibo. Poleg naše je bila še Plosova, Matevžičeva, Kočevarjeva, Belčeva in druge.

Preživeli Slivniškega bataljona poleti 1972 na srečanju na Županovem lazu

Naša družina je štela z nekaj mesečnim bratcem Ivanom šest članov. In v tisti naši kolibi je bilo ravno toliko prostora, da smo se vsi skupaj lahko po dolžini ulegli po zasilnem ležišču Pred kolibo je bil po vsej dolžini položen tram in pred njim je bilo kurišče. Na tistem tramu smo radi sedeli, da smo se vsaj nekoliko pogreli.
Babnopoljci, Mihovi in Blažkovi, so si naredili manjše barake, ker so bile manjše družine. Fino, lepo so si naredili.Za Avscovo šestčlansko družino je dr. Aleksander Gala, s partizanskim imenom Peter, odredil, da so imeli barako ob vstopu v logor. Njihov oče Tone je bil težek tuberkulozni bolnik in je kar naprej kašljal. Njegova žena pa je v tistem težkem času tam rodila. Tako so v tisti njihovi barakci poleg staršev in dojenčka bivali še trije otroci: Marija, Vanda in Tone.

140814035Dr. Peter, kot smo ga klicali, je po hudi izkušnji z Ogenjco, potem vodil partizanske bolnišnice pod Snežnikom blizu nas in skrbel tudi za nas. Prihajal je redno enkrat tedensko, vedno skupaj s Tinetom Mlakarjem – Blažkovim iz Babnega Polja. Bil je srednje postave, suh, bled, v črni kučmi, vedno prijazen in dobrohoten. Zdravil ni imel, le škatlice aspirinov se spomnim, ki jih je imel za hudo silo. Imel pa je veliko izkušenj in nam jih je delil. Med drugim, kako se uspešno razušimo, kako uporabiti vse, kar raste v gozdu, kako napraviti mazilo proti srbečici in garjam z maslom in žveplom, ki nam ga je prinesel in podobno. V februarju 1943 je odšel na Primorsko in potem smo bili brez zdravnika.

V času, ko so bili še lepi jesenski dnevi, smo vsak dan hodili na Babno polico kopat krompir in kolerabo, če smo jo našli. Hodili smo v koloni, ki je štela od 12 do 16 otrok, pionirjev, mladincev in nekaj odraslih. Najmlajši smo bili stari trinajst najstarejši pa 60 let. V eno smer smo hodili od 4 do 6 ur. Iz logorja smo se napotili med četrto in peto uro popoldne zato, da smo dospeli tja do devetih zvečer. Kopali smo v temi, da nas Italijani ali belogardisti niso opazili. Ko smo nakopali in naložili krompir, smo se počasi vzpenjali proti Šimenovim dolinam. Domov smo se vrnili že bolj proti jutru. Primerilo se je, da sem bila enkrat, ko sem prišla do našega bivališča, tako utrujena, da tudi koraka nisem mogla več narediti in sem padla kar čez ogenj. Takrat me je k sreči mama rešila.

140814019

Srečanje borcev notranjskega odreda v Babnem Polju ob spomeniku

Kolikor so mogli, čeprav sami niso imeli, so nam pomagali tudi iz Babnega Polja. Ženske so nam spletle kakšne nogavice in rokavice iz domače volne. Babnopoljski župnik Anton Črnugelj nam je poslal ročni mlin za žito mlet. Mihov ata ga je montiral zunaj na štor od smreke in smo ga tam vrteli, da smo zmleli žito.
Nekega dne je obiskal naš logor v Šimenovih dolinah Janez Hribar. Prišel je tudi k naši mami in je videl, kako bedno živimo. Mama mu je rekla, da je bolna in da nam bi bilo veliko lažje, če bi bil z nami naš ata. Tako pa »mora Ladica hoditi po hrano in vodo«. Hribar je rekel, da jim oče koristi v štabu, vendar se bo pobrigal, da bo prišel in nam bo v pomoč čez zimo, vsaj do spomladi. Rekel je tudi, da bi v tem času vzel namesto našega ata, Stanka Zigmunda – Nikota. Namreč naš ata je bil iz Notranjskega odreda dodeljen v štab Krimskega odreda, kjer je vodil štabno administracijo, ker je kot nekdanji privatni uradnik obvladal administrativne, pisarniške posle. Takrat je bil nekje na Mokrcu ali Krimu. Znal je tudi pisati na pisalni stroj.

140814030

Prosto po spominu Marije Plos iz Markovca, sedaj poročena Jelaska, Split. Takrat je bila stara 10 let.

Hribar je izpolnil svojo obljubo in naš ata je prišel v Šimenove doline. Takoj nam je pomagal zatesniti barako, da je bilo bivanje v njej znosnejše.

Zaradi nepopisno slabih higienskih razmer so nas v Šimenovih dolinah mučile garje in srbečica. Doktor Peter nam je svetoval, da naj nalovimo, ker pada dež in da vsa oblačila prekuhamo v kotlih, kar smo tudi storili. Medtem ko so se naša oblačila sušila, so kuharice kuhale hrano. Med dežjem je snežilo. Kljub težkim bivalnim razmeram smo bili nekako srečni, ker smo bili za zimo preskrbljeni s hrano, saj smo imeli v naših skladiščih krompir in še nekaj drugih pridelkov. Imeli smo streho nad glavo in bili smo globoko v gozdu. Zato nihče od nas pa ni pričakoval, da nas bodo vojaki italijanskega okupatorja in njihovi pomagači belogardisti zvohali.

140814026Bilo je 19. decembra 1942 pred božičem, ko so nas skupaj z italijanskim okupatorjem napadli tudi belogardisti. Jaz sem ravno Ivana oblačila v njegovo srajčko, ko se je v bližini zaslišal strel. Sledila sta mu še dva strela. Naš ata je rekel: »Kaj pa je?« V tistem je zaklical stražar: »Uzbuna, Italijani so!« In že se je vsulo streljanje. Ko se je med streljanjem zaslišala kletev: »Porka Madona, vam bomo dali hudiča«, je naš ata rekel: »O, niso samo Italijani.« In že je zagrabil puško, in vse nas otroke porival pred seboj, da smo hiteli, kolikor smo le zmogli, v strmi hrib . Ata je medtem celo pripravil puško, da bi nas kril. Dež in sneg sta neusmiljeno padala. Mama je lezla v hrib po vseh štirih. Jaz sem v naročju nesla Ivana. Ko smo s poslednjimi močmi prišli na vrh, smo se mokri in premraženi stisnili pod košato smreko. Naš mali je začel jokat. Jaz sem ga guncala, da bi ga umirila. Naš ata, ki je bil star partizan, je imel v žepku eno pest koruzne moke. Imel je tudi škatlico in v njej dve vžigalici. Okoli tiste smreke je iskal, če je kje kakšna suha vejica. Ko jo je našel, jo je dal čisto k deblu, da jo bo prižgal. Toda na našo veliko žalost sta obe vžigalici ugasnili. Mama je rekla, da naj ujamemo malo dežja v posodico, ki jo je v naglici vzela s seboj. Potem smo v tisto vodo stresli koruzno moko. Ko je Ivan tisto nekuhano zmes pojedel, je zaspal. Pod smreko smo nekako prebedeli vso noč. Zeblo nas je. Mokri in slabo oblečeni smo bili.

Proti jutru smo šli iskat ostale. Jaz sem v gozdu kar naenkrat zagledala neko postavo s kotlom na glavi. Stekla sem k atu in mu povedala, kaj sem videla. Ata je rekel, to ni bil Italijan, ker je en sam. In res ni bil. Bil je Stipe – Žagar, ki je bil v našem logorju in je pomagal našemu intendantu Viktor Kočevarju.

Potem smo skupaj nadaljevali pot in pri skladovnici drv zagledali skupino prestrašenih in premraženih ljudi iz našega logorja.

Nekdo je odredil, da gredo oboroženi moški pogledat, v kakšnem stanju je naš logor. Tudi naš ata je šel z njimi. Ko so se vrnili, so rekli, da je grozno, naj ne hodimo gledat. Povedali so, da so sovražnikovi vojaki prebodli vsako posodo in da so žito stresli v gnojnično jamo. Kar je bilo oblačil, so jih bodisi raztrgali, bodisi zažgali. Barake so podrli, krompir so pometali v ogenj. Ko so končali s pripoved o razdejanju so ponovno rekli, da ne hodimo v logor, ker ne bomo našli nič uporabnega. Najhuje pa je bilo, ko smo zvedeli. da so Antona Avsca, ki je bil, kot rečeno, težak bolnik, ležečega na postelji ustrelili z rafalom. Njegovo ženo, Francko Avsec, ki je rodila v logorju sina, hčerkici Vando in Marijo ter sina Toneta pa so odpeljali s seboj. Najstarejši, enajstletni sinček jim je ušel in bil potem sam v partizanih..

Francka je kasneje povedala, da so jo belogardisti zmerjali in suvali sem ter tja. Z žico so ji roke zvezali tako trdo, da ni mogla držat otroka. Ko je prišel k njej italijanski oficir, je k njemu stegnila vklenjeni roki. Rekla je, da se je razjezil na belogardiste in jim je rekel, da ne bo dovolil, da jo bodo beli peljali v Pudob, ampak, da jo bodo s tremi otroki – oni , Italijani -peljali v Čabar v zapor.

Kasneje smo tudi zvedeli, da so belogardisti, prej ko so napadli naš logor na Županovem Lazu, zajeli šestinpetdesetletnega Milana Matka Melhiorja iz Brkinov, ki je pasel Pavličevi kravi in Pavleta ter Jožeta Maslo s Primorskega. Kravi so zaplenili, pastirja i pa odpeljali v belogardistično postojanko v Pudobu. Potem so 30. ali 31. decembra 1942 Matkota vsega pretepenega belogardisti in dva karabinjerja peljali v Stari trg, kjer so ga ustrelili blizu Štancarjeve hiše. Maslotova dva pa so poslali v Ljubljano v zapor za mladoletne. Od tam sta oba ušla in se na Notranjskem ponovno priključila partizanom.

Ker je bil naš logor v Šimenovih dolinah povsem opustošen, smo se premaknili na drug kraj, ki je bil še bližje Babnemu Polju. Rekli so mu Jarmovci. Ko smo na večer prišli tja, je močno snežilo. Bil je že večer. Nekje so našli nekakšno cerado, s katerim so pokrili otroke. Spomnim se samo tega, da sem se ulegla na tla in v trenutku zaspala, Ko sem se zjutraj zbudila, je bilo tako prijetno toplo. Odprla sem oči in opazila, da sem pokrita z novozapadlim snegom. Toda potem, ko sem vstala, me je, tako kot ostale, kar treslo od mraza. Nekdo je zakuril, da smo se malo ogreli.

Nekaj časa smo bili v Jarmovcih. Rekla bi, da je bilo tam najhujše dotlej. Ne samo, da smo bivali tako rekoč pod milim nebom v mrazu in snegu, imeli smo tudi velike težave s hrano. Spominjam se, da smo na Županovem lazu našli okostje enega konja. Bilo je že vse zeleno rumeno, vendar smo ga vseeno pobrali. Naš intendant pa je šel gledat v neko naše nekdanje skladišče, če je v njem še kaj krompirja. Ko ga je seštel in delil s številom ljudi, ga je bilo za štirinajst dni, če bi dobil vsak štiri krompirje na dan. Krompir nam je razdelil zjutraj. Potem smo šli v Šimenove doline v tisti gnoj iskat žito in fižol. Tisto žito in fižol, ki smo ga zmrznjenega izkopali iz gnoja, smo potem oprali, posušili in zmleli, fižol pa skuhali. Še kako nam je prav prišel kotel, ki ga je prinesel na glavi Stipe, kar sem že omenila. V tistem kotlu smo tudi skuhali kosti tistega poginjenega konja. Še zdaj vidim, kako so se na površini konjske župe prelivale vse barve, najbolj pa rumeno zelena barva. Popili smo vsaak malo te tople juhe in ostali živi.

V Jarmovcih so se začele pojavljati tudi prehladne bolezni. Otroke so bolela ušesa, nekaterim je tekel gnoj iz ušes. Imeli smo skorbut in polna usta gnoja, pa tudi garje. Jaz sem bila skoraj bosa.

Na obeh nogah sem imela 16 odprtih ran, kri in gnoj sta tekla iz ran. Spominjam se, da me ni toliko bolelo kot zeblo. Ker nisem imela čevljev, sem imela noge ovite v žaklovino. Ko se je zmočila, je zmrznila. Poleg ozeblin nas je pestila driska, vnetje mehurja in uši so nas žrle. Enkrat na teden nas je obiskal dr. Peter, ko nas je videl v takšnem stanju, se je držal za glavo. Z njim je prihajal tudi Blažkov Tine. Dr. Peter je zahteval, da se nas nekam premesti, ker sicer ne bomo preživeli.

Potem so našli eno mesto na Požarju pri Županovem lazu. Ko smo prišli na Požarje, smo otroci morali biti bolj tiho, ker je bila kakih 300 ali 400 metrov pod nami navzdol po strmini cesta. Slišali smo, kako so v Babno Polje vozili italijanski kamioni. Vem, da smo se morali nekega dne v marcu 1943 po ukazu našega komandanta umakniti nad naš logor, kjer so bile neporaščene skale. Rekel nam je: »Skrijte se pod skale in bodite čisto tiho. Med tistimi skalami je začel naš Ivanček jokati. Takrat je imel enajst mesecev. Mama, ki je vzela s seboj odejo, mi je rekla, da naj ga narahlo pokrijem z odejo, da ga ne bo slišati. Obe sva bili v strahu, da se ne bo zadušil. Potem sem pa kar naenkrat zagledala nad njegovo glavico v kolobar zvito kačo. Ivančka sem z odejo vred potegnila navzdol. Na srečo je prišel nekdo povedat, da je šla kolona mimo in da naj se spet tiho vrnemo nazaj.

Aprila meseca pa je bil ubit naš ata. Nekega dne je bil določen za patruljo, ki naj bi šla po običajni poti čez Cinkovec v Javornike na kurirsko karavlo nad Podcerkvijo. Tam so imeli za nas zbrano nekaj hrane, pa tudi nekaj zvezkov in svinčnikov. Poleg mojega ata sta bila v skupini še Lojze Matevžič z Vrhnike in Tone Mlakar iz Babne police. Rekli so, da naj gredo na pot ob treh popoldne. Nekako se jim ni dalo. Naš ata je tistega dne kar naprej božal Ivančka. Patrulja se ob treh ni odpravila na pot. Ko je prišel v logor komandant Baraga Jakob, jih je vprašal: »Kaj še zdaj niste šli.« Pa je eden od njih rekel: »Saj bomo šli zdaj, je še bolje, da gremo bolj pod noč.« Jakob pa jih je priganjal: »Pojte, pojte, do Javornikov je še daleč.« Ata, ki je še pestoval Ivančka, mu je rekel: » Oj Ivane, moj Ivane zlati. Zmagali bomo, ne ve pa se kdo bo preživel. Če ne bom jaz, boš pa ti živel.«

IMG_0787

Spominska plošča na Cinkovcu (18. 8. 2014)

Še zdaj ga vidim, ko je šel po tisti stezi. Na Cinkovcu pa so jih v zasedi pričakali belogardisti iz postojanke v Kozarščah in streljali nanje. Tri strele so oddali in šli. Bilo je na tiho nedeljo 11. aprila 1943. Za usmrtitev so prejeli 10.000 lir nagrade.

Ko smo šli ob pol petih na Babno Polico po hrano, smo nekako po pol ure hoda v smeri Cinkovca zaslišali en strel. Takrat smo mislili, da strelja Viktor Kraševec kakšno divjad. Ko je potem padel še en strel, je naš vodnik rekel: »To ni Viktor, on je precizen lovec, on ne rabi dveh strelov. Zato smo se ustavili. Ko je iz iste strani padel še en strel , je naš vodja odredil, da gremo nazaj v logor. Tam smo povedali, da smo se vrnili zato, ker smo slišali strele.

Naša mama je takoj rekla, če niso streljali na našega ata. Komandant pa je ukazal, da naj se pripravimo na napad. K nam je pristopil dežurni in povedal, da se je privlekel do našega stražarja težko ranjeni Lojze Matevžič in je z zadnjimi močmi povedal, da so padli v zasedo. In tudi, da je Tone mrtev, Ivan Petrič pa hudo ranjen. Potem pa ni mogel več govoriti, da bi povedal, kje leži ranjeni.

Lojzeta so odnesli v partizansko bolnico, kjer so ga pozdravili. Našega očeta pa so šli ponoči iskat. Jaz sem hotela iti z njimi, pa mi niso dovolili. Zjutraj so se vrnili in povedali, da očeta niso našli. Potem so ga šli zvečer še enkrat iskat in se prav tako vrnili šele zjutraj, ne da bi ga našli.

140814032Opoldne 14. aprila 1943 pa je prišla mimo neka kolona Primorcev, ki jih je kurir peljal na Dolenjsko. Bilo jih je okoli sto. Šli so v partizane. Njihov vodja je povedal, da na Cinkovcu ležita dva mrtva partizana. Mlajši, ki leži na cesti, ima odbite pol glave. Starejši pa, ki leži nad cesto in ima glavo obrnjeno navzdol, pa ima prestreljen vrat. Potem so iz našega logorja šli na tisto mesto, kjer so oba našli in ju kar na bližnji jasi bolj plitko pokopali. Ko so se vrnili, so mami dali atovo puško, patron in žepni nož. Mama je bila čisto obupana. In otroci, razen malega Ivančka, ki se še ni zavedal, kaj se je zgodilo, prav tako.

Kasneje smo zvedeli, da so šli tisti belogardisti, ki so bili iz Kozaršč pit v gostilno. V gostilni v Kozarščah so se hvalili, kaj so naredili. Gostilničarka je enemu rekla: »Kaj ti je pa naredil. A veš, da ima šest otrok in ženo v gozdu. Pred vojno ti je dal še vrt za pokosit za seno.« Pa ji je rekel oni belogardist. »Otroci bodo v gozdu tako pomrznili. On pa je pred vojno volil delavsko stranko.«

140814015

“Otroci” Petrič – Franjo, Lidija in Ivo, desno Ladica in Božo. Posnetek je nastal 1972 ob spomeniku na Cinkovcu.

Očetova smrt nas je strašno prizadela. Jaz se nikakor nisem mogla sprijazniti s tem. Zaradi mame tudi nisem na glas tožila ali jokala, čeprav mi je šlo kar naprej na jok. Na nočnih pohodih, ko sem zopet morala namesto ata v preskrbovalno kolono, sem, da bi mi bilo lažje, poskusila sestaviti kakšno posvetilo atu. Nisem talent za pesniti, sem pa vseeno v neizmerni žalosti, po predlogi neke pesmi, ki mi je ostala v glavi iz šole, potem med hojo vpletala moje misli in si tako lajšala bolečino. Potem sem te verze na teh poteh sama zase ponavljala – meni v tolažbo, atu v spomin. Pa še mami sem jih večkrat povedala, pa se mi je zdelo, da je nisem potolažila. Glasilo pa se je tako:

V temnem gozdu pod Snežnikom,
V senci bukev, tis in hoj,
brez moči in s kroglo v vratu
si obležal, ata moj …
Nič nisi mogel naročiti,
nič povedati v slovo,
sam umiral si v dežju
in umrl za svobodo.
Zemljica ti lahka bodi
ata moj tam, kjer zdaj ležiš.
Vem da mir, svobodo, zmago
pa za nas ti še želiš.
No, jaz sem se zagovorila,
z menoj pa vsi tovariši:
namesto tebe bomo storili vse,
kar bo v srečo vseh ljudi.

Naj mi pesnik predloge oprosti. Meni je to pomagalo na tistih poteh preboleti najtežje noči in dni v vojni. Verjela sem, da bi bilo to tudi atu všeč, saj me je vedno spodbujal, naj mislim s svojo glavo!

Ladica Štritof
V Kopru, 27. 7. 2014

Dopolnjeno 26. 5. 2017

Ladica Štritof je svoje spomine povedala tudi na TV Slovenija v oddaji Spomini. Oddaja je bila prikazana v treh delih:

Ladica Štritof – Spomini,

na sporedu 9. 5. 2017 1. del

Ladica Štritof – Spomini,

na sporedu 16. 5. 2017 2. del

Ladica Štritof – Spomini,

na sporedu 23. 5. 2017 3. del

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. stana permalink
    4.10.2014 10:32

    Spoštovana tovarišica Ladica
    Kar zaploskala sem,,ko sem zagledala vaš prispevek na tej spletni strani.Vaša pripoved trpljenja v Snežniških gozdovih ne sme v pozabo,pa tudi bralcem tega prispevka naj pojasni zakaj je tako moralo biti.
    Poznano mi je dogajanje v civilnih logorjih po pripovedovanju moje mame Ane Pavlič por.Hace ,ki je tako kot vsi vi ,še z svojima dvema sestrama, mamo in atom,trpela in morala preživela te grozote,,se seliti v Belo Krajino,tam so tudi njim ubili očeta in 1945 leta se vrniti na požgano in izropano domačijo.
    Vendar vas je to trpljenje naredilo še močnejše.
    Želim vam vsem še veliko zdravja.

    Liked by 2 people

  2. 16.10.2014 10:18

    Strahotno trpljenje civilnega prebivalstva Notranjske med drugo svetovno vojno je bilo po mojem občutku vse predolgo v senci vojaških in političnih dogodkov med in po vojni, čeprav je tako usodno vplivalo na več generacij. Zdaj je še zadnji čas, da se to podrobneje zapiše in prepreči pozabo in potvarjanje. Zelo sem hvaležna vsakemu, ki prispeva svoj košček v ta mozaik.

    Liked by 2 people

  3. Kristijan Mravljak permalink
    26.05.2017 09:33

    Vso spoštovanje in občudovanje do tovarišice Ladice Štritof Petrič. Njena pripoved me je ganila do solz.

    Všeč mi je

  4. 26.05.2017 22:04

    Prispevek sem dopolnil s povezavami na oddajo Spomini, kjer je Ladica Štritof pripovedovala svoje spomine v treh delih. Oddaje so bile na 2. programu TV Slovenija maja 2017.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 15.10.2014 Ladica Štritof – Bereča vas | Babno Polje po Babnem Polju
  2. 1942 Viševek – Mati Frančiška Mlakar | Stare slike

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: