2. 10. 2014 – Janez Lunka

Fotografija je iz albuma Rab, ki jo je italijanska vojska posnela v taborišču Rab 20. 2. 1943. Fotograf je napravil posnetek taboriščnikov, ki so sedeli na pogradih v v eni od barak taborišča.

Ko sva se z vodjo Sklada za kulturne dejavnosti Cerknica, gospo Jožico Mlinar, mudili v Babnem Polju, je gospa Ivana Mestnik med drugim omenila, da je bil med drugo svetovno vojno v Babnem Polju tudi takratni partizan Janez Lunka iz Žerovnice. Še istega dne sva se ustavili v Žerovnici in se dogovorili za pogovor.

Ponovno sem se oglasila 2. oktobra 2014. Med najinim pogovorom je svojo pripoved, prav po notranjsko, opremil z nekaterimi slikovitimi izreki.

Janez Lunka, rojen 20. 11. 1923 v Žerovnici na srednje veliki Dolenji Njivčevi kmetiji, Žerovnica 6.

V času velike italijanske ofenzive je iz naše vasi italijanski okupator 29. julija 1942 odgnal v italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rabu 52 moških! Takrat je italijanska vojaška patrulja hodila po vasi z domačinom, ki je prevajal iz italijanščine v slovenščino. Vseh 52 so nas potem segnali v Remžgarjev skedenj. Potem pa na Rab. Na Rabu je bilo hudo ali na kratko povedano: Bil sem lačen. Lačen. Lačen. Z Raba so me izpustili že aprila 1943. Vendar so me obenem z drugimi, najprej odpeljali v Ljubljano. Prenočili smo v belgijski kasarni. Takrat je bila v rokah Italijanov. Ob odhodu domov, nam je starejši italijanski kapetan rekel: »Zdaj greste domov, ne vtikajte se v nobeno stvar.«

Oče Janeza Lunke, Janez Lunka, ko se je pražnje urejen fotografiral za osebno izkaznico. Janez Lunka je umrl v Žerovnici leta 1983. Star je bil 97 let.

V Grahovem pa so nas ustavili belogardisti s tamkajšnje belogardistične postojanke. Predvidevali so, da se jim bomo pridružili. Meni so rekli, da bi s puško stal na straži pred takratnim sokolskim domom. Tega nisem sprejel, saj je naš oče vedno govoril: »Nikoli prostovoljno ne primi za orožje. Če imaš puško, jo imaš za to, da boš nekoga ubil. Drugi pa ima puško tudi zato, da bo nekoga ubil.«Dobro se spominjam, da so me skušali belogardisti pregovoriti. Rekli so: »Bodo prišli partizani, pa ti bodo živino vzeli.«

Jaz pa sem jim rekel: »Ja, če bom stal s puško pred vrati. Če pa bom stal z metlo pred štalo, je pa ne bojo.«

Iz Žerovnice se noben bivši taboriščnik ni pridružil belogardistom. Vendar smo morali potem, okoli 50 nas je bilo, vsak večer hoditi spat v belogardistično postojanko v Grahovem. To je bilo od pomladi do kapitulacije Italije septembra 1943.

Devetega septembra 1943 so me že mobilizirali partizani. Najprej sem bil dodeljen v Gradnikovo brigado. Ko pa smo bili v Lazah, so nas razformirali. Lahko si se sam odločil ali boš šel v Gradnikovo brigado ali pa v Loško brigado. Odločil sem se za Loško, ker je delovala na Notranjskem. Dodeljen sem bil artileriji.
V času nemške ofenzive jeseni 1943 smo se umaknili v Gornje Poljane in naprej do kočevskih gozdov. Ko sva šla z enim tovarišem iz Cerknice pri Novem Kotu po vodo, so meni obstrelili levo roko, onega iz Cerknice pa so ubili. Jaz sem si kar sam, ne vem, ali z angleškim ali ameriškim povojem obvezal rano.

Ko je bilo konec ofenzive smo se pomikali nazaj. Vse peš. Spali smo v gozdu, na golih tleh. Včasih je bila hrana, drugič ne. Za fruštek je bila črna, navadna kava. Od kraja smo dobili malo kruha, potem pa malo polente. V primerjavi z belogardisti smo živeli v veliko slabših razmerah. Oni so imeli streho nad glavo, primerno hrano in obleko.

Iz tistega časa imam na Babno Polje poseben spomin. Rekel pa bi, da je bilo Babno Polje sicer odročna vas, vendar ni bilo tako varno, kot se je zdelo, ker je sovražna vojska lahko prišla z dveh strani: iz Primorske po Leskovi dolini, z Dolenjskega pa iz Velikih Lašč. No, in ko smo se partizani s hrvaške strani pomikali na slovensko stran, sva se znašla z nekim Primorcem nad Prezidom. Kar naenkrat sva zagledala nemško vojaško kolono, ki se je pomikala po cesti nad Kozjim Vrhom, midva pa sva stekla čez cesto in sva se pritajila v nekem jarku, kjer sva ležala ves dan.

Zvečer sva šla proti Babnemu Polju. Skrila sva se na skedenj pri Franetu na Hribu. Bilo je okoli vseh svetih. V tistem času je bila v Babnem Polju napadena 14. divizija. Midva sva s skednja gledala dol, kaj se dogaja. Potem sva zaspala kot ubita.

Ko sva se drugo jutro zbudila, sva zaslišala, da Franetovi žagajo drva. Poleg očeta sta bila še dva sinova, Tone in Vine. Ko sva se oglasila, so spustili žago in vsi trije stekli v hišo. Toda že čez nekaj časa nama je Franetova hčerka Ančka prinesla nekaj za pojest. To je bilo res čudno. Nič ni prišla pogledat, kdo je, kar prinesla je hrano.

S Franetovimi smo bili v prijateljskih stikih že pred drugo svetovno vojno. Franetov ata je fural les mimo naše hiše v Žerovnici in se je včasih tudi ustavil pri nas. Vseskozi smo bili prijatelji s Franetovimi in še zdaj smo.

Mlajši in starejši Janez Lunka in Frančiška Lunka, ki je že pred drugo svetovno vojno odšla v Ameriko. Domotožje jo je prignalo na obisk rojstne Žerovnice že v prvih povojnih letih.

Po vojni sem bil dodeljen v Ljubljano kot telefonist v telefonsko centralo jugoslovanske armade. Na pamet sem poznal vsa imena glavnih partizanskih komandantov. Tudi Tita sem včasih prevezal.

V tistem času se je že šušljalo, da jih pobijajo, vendar nič določenega nismo vedeli. Iz Žerovnice so domobranci mobilizirali dva šuštarja. Potem sta končala tako kot drugi domobranci, ki so ob koncu vojne maja 1945 bežali na Koroško. Angleži pa so jih poslali nazaj v Jugoslavijo.

Rekel pa bi, da ni prav, da so jih kar tako pobijali. Bi bilo bolj prav, da bi jih dali delat, ker je bilo takrat vse porušeno, na Notranjskem je bilo vse požgano. Naj bi jih dali na rešeto! Ne pa, da so kar ene in druge pobili.