Skip to content

1945 Babno Polje – Izpoved partizanke

13.04.2015
141016606

Birma, Unec okoli leta 1938

Oseba J. K., ki ni želela biti imenovana s polnim imenom, je bila rojena na Uncu leta 1928 na majhni kmetiji. Med drugo svetovno vojno se je nekajkrat mudila tudi v Babnem Polju.

141016608

Angelca z Unca, ki je pela pri cerkvenem zboru. Ko so naju domobranci na Uncu aretirali, je rekla: »Kaj bo rekel gospod župnik, ko me danes ne bo na pevske vaje?” Domobranci so kar osupnili.

»Na Uncu sva z mojo starejšo sestro delali za Osvobodilno fronto. Na pomlad leta 1944 sva bili izdani. Zato je k nam prišlo 12 domobrancev, pripadnikov Rupnikovega jurišnega bataljona, ki se je takrat mudil na Rakeku. Poleg mene so aretirali tudi partizansko aktivistko Angelco z Unca. Odgnali so naju na Rakek, kjer so naju zasliševali, kdo vse sodeluje v OF. Potem so naju poslali domov. Ponovno so prišli v začetku aprila, ko so aretirali tudi mojo sestro in še dve drugi aktivistki: Emo in Angelco z Unca ter nas odpeljali na Rakek. Med zasliševanjem so nam grozili, da nas bodo peljali pod most na Rakeku in ustrelili. Potem so nas nagnali domov.

Ponoči 26. aprila 1944 so prišli po sestro in mene partizanski terenci iz Logaškega rajona. Preden so naju s sestro odpeljali, so domačim povedali, kako naj govorijo z domobranci, ko bodo prišli poizvedovat, kje sva. Ko so res prišli, so starši rekli, da so naju odpeljali partizani zato, ker so slišali, da se hodiva javljat k domobrancem na Rakek. Vseeno so odgnali našega očeta, ki je bil najprej zaprt v policijskih zaporih v Ljubljani, potem pa je bil poslan na prisilno delo v Nemčijo. Ko je šla naša mama na Rakek prosit takratnega župana Leopolda Mihevca, da naj posreduje, da bi se oče vrnil, ji je na kratko rekel: »Ko boš imela vse tri otroke« – brat je bil že v partizanih, midve s sestro pa tudi – »doma, pa pridi prosit ponovno.«

Mene so kot mladinsko aktivistko, osmega ali devetega septembra 1944, poslali na tečaj na Vrhniko, ki je bil na tamkajšnji žagi pod Racno goro. Tečaj je vodil tovariš s partizanskim imenom Dimnik. Ko smo bili 11. septembra že »v razredu«, smo zaslišali strele. Domobranci so streljali na neko žensko, ki je tekla proti žagi, da bi nas obvestila o domobranskem obkoljevanju. Opazili smo jih kakih 20 metrov nad nami. Stekli smo dol po stopnicah z žage in se razbežali. Izhod je bil na rečico Obrh.[1] Med begom mi je strel z mitraljeza posnel del kože in las na glavi. Nisem poznala terena in sem se izgubila. Ko sem nekaj časa tako tavala, sem se znašla pri neki hiši v Poljanah. Ne vem, ali so bile Zgornje ali Dolnje. Neka ženska mi je postregla s kozjim mlekom in dala en droben kuhan krompirček. Povedala je, da ima ona tudi sinove v partizanih. Čez dva dni sem zaslišala govorjenje pred požgano hišo pod vasjo. Ko sem ugotovila, da so oblečeni v partizanske uniforme, sem se jim pridružila. Z njimi sem šla v Pudob. Tam so bili aktivisti, ki so me od veselja kar objemali, ker so mislili, da so me ubili. Z Vrhnike pa so ubili Lekavčevo Micko, ki se je nekaj dni prej vrnila s tečaja v Beli krajini na rajon v Viševku, pa je od tam obiskala domače. Takrat se je doma na obisku mudil tudi njen brat, ki je bil partizan na Primorskem. Oba so pred materinimi očmi ubili domobranci na njihovem domačem dvorišču.

Ko sem bila v Pudobu, sem šla v tamkajšnjo mrtvašnico, kjer je ležalo šest mladih partizanov. Imeli so, ne vem če vsi, vsaj eden pa zagotovo, na prsih izrezano zvezdo. Doživljala sem velike osebne travme, ko sem razmišljala ali so domobranci izrezali zvezdo še živim. Zdaj sem se spomnila, mogoče pa danes nekateri zato tako sovražijo zvezdo, ki je tudi priča, kako so se domobranci izživljali nad živimi ali mrtvimi partizani. Čez nekaj dni je bil pogreb teh partizanov in tudi civilnih žrtev. Vseh je bilo okoli 35. Med njimi je bil tudi zavezniški major, ne vem, ali je bil Anglež ali Amerikanec. Ko so zapeli pesem “Kot žrtve ste padli v borbi za nas”, sem imela tak cmok v grlu, da nisem mogla dihati.

Vmes se je dogodilo še marsikaj. Večkrat sem bila tudi v Babnem Polju kot terenka. Spominjam se, da sem bila obenem z drugimi tovariši v Bukovici 13. marca 1945 zjutraj, ko so nas domobranci napadli. Bilo je izdano. Nismo jih pričakovali. Bežali smo po čistini – bil je sneg – proti Babnemu Polju. Tudi moja sestra, ki je bila pri narodni zaščiti, je bežala z nami. Na koncu zaselka Bukovica so bile smrečice, kjer so domobranci postavili zasedo.

Takrat so ubili Ano Rajdkovo, nosečo osem mesecev, če se ne motim pred pokopališkim zidom. Ubili so tudi Ivanko s Knežje Njive. Pripovedovali so, videla pa nisem, da so obe razmesarili.

Jaz nisem bila ranjena, mene je krogla samo oplazila po levi nogi, tako da sem zelo krvavela. Moja sestra je prosila vodstvo, da bi ostala v Babnem Polju pri kurirjih, ker je mislila, da je huje z mojo rano kot je bilo v resnici. Vodstvo ni dovolilo. Rekli so: »Če ne bo mogla hoditi, jo bomo pa nosili.« Naslednje jutro so napadli še kurirje in jih pobili. Ker me niso pustili v Babnem Polju, sem šla z ostalimi, če se ne motim, v Gorski Kotar.

Ponovno sem bila v Babnem Polju pred koncem vojne, vem da sem zbolela, imela sem nekakšno gripo. Pustili so me pri Brinarjevi mami. Kaj mi je najbolj ostalo v spominu, da je kuhala kavo iz žganega korenčka.

Ne vem točno kdaj, vem pa, da me je nekega dne babnopoljski župnik Črnugelj, ko sva se srečala blizu župnišča, vprašal: »Otrok, od kje pa si?« Sem mu rekla, da sem z Unca. Potem je iz žepa potegnil kos kruha, zavitega v časopisni papir, in mi ga dal.

Povedala bi še to, da je babnopoljska govorica nekaj posebnega. Dobro se spominjam, ko sem nekega dne prišla s partizani na neko domačijo in smo se hoteli namestiti v hlevu, da je rekla gospodinja: »Pejte ven, mi boste obe koze šundrali.«

[1] V tisti zmedi sem na žagi pustila svoj nahrbtnik in v njem tudi mojo izkaznico. Domobranci so potem šli k moji mami. Rekli so ji, da so me ubili in govorili, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Moja mama, ki je bila pogumna ženska, jih je vprašala, kaj o njej slabega vedo. Ker so hoteli družino zastrašiti, so postavili mojo mamo in mlajšo sestro pa tudi brata pred zid in jim grozili, da jih bodo postrelili. Potem so odšli.

Prispevek je napisala: Dr.Marija Makarovič

Kraj: slika 1 – Unec; slika 2 – Gornji Logatec
Datum: slika 1 – okoli leta 1938; slika 2 – 18. 8. 1941
Avtor: neznan
Zbirka: J. K.
Skenirano: 16. 10. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: