Skip to content

15.10.2014 Ladica Štritof – Bereča vas

17.11.2014

140814023Ko sem se z gospo Jožico Mlinar, vodjo Sklada za kulturne dejavnosti Cerknica, prvikrat mudila v Kopru pri gospe Ladici Štritof, nama je med predahom o njeni izčrpni in nenavadno pretresljivi  pripovedi o življenju v tako imenovanem civilnem logorju oz. Slivniške bataljonu, pokazala več starih fotografij. Ni trajalo dolgo, ko jo je Jožica vprašala, če bi si fotografije lahko prišel ogledat gospod Miloš Toni, urednik spletne strani Stareslike.

Gospa Ladica se je strinjala z njenim predlogom. Dne 15. oktobra 2014 je gospa Ladica, z njej danim odličnim spominom in naklonjenim sodelovanjem, med drugim tudi obširneje komentirala družinsko fotografijo, ki je bila posneta v Bereči vasi.

Marija Makarovič, 17. 10.2014

Po napadu domobrancev na Civilno taborišče pod Snežnikom (19. 12. 1942) so se že dotlej slabe življenjske razmere še bolj poslabšale. Povedano je potrjeno v priloženem dopisu takratnega partizanskega zdravnika dr. Petra Gale, ki je vztrajal, da nas je treba premestiti, da si opomoremo, ker sicer ne bomo preživeli.

Predvidevam, da je bilo predvsem zato sklenjeno, da gremo v Belo krajino, kjer je bilo osvobojeno ozemlje. Tako smo v začetku maja 1943, slabo obuti in oblečeni, v slabem vremenu in v silnem pomanjkanju hrane, nastopili mukotrpno in nevarno pot. Naše trpljenje je popisano v delu Babno Polje in njegovi ljudje (stran 143 dalje). Dodala bi le, da nas je v dolenjskih Poljanah prevzela 13. Hrvaška proletarska brigada, ki nas je spremljala naprej v Belo krajino. Njihov komandant, ki je jahal na konju, me je celo dvakrat razbremenil, ko je vzel k sebi v naročje mojega bratca Ivota, ki sem ga nosila v naročju. Ko smo prišli v odročno belokranjsko vas Ravnace, nas je sprejel v Beli krajini odgovorni terenec Jože Petrič. Prinesel nam je hlebec kruha. Moj bratec, ki ni poznal kruha, ga je najprej kar ven pljunil. Potem so nas razporedili po vaseh. Družino Plos iz Markovca, ki je imela štiri otroke, so namestili v Ivančevo hišo na Suhorju, Anico Mlakar iz Babnega Polja z dvema otrokoma in Pirčevo družino z Vrhnike z enim otrokom v Bušinjo vas, nas Petričeve s petimi otroki in Mlakarjevo mater Frančiško Mlakar iz Viševka pa v prazno hišo Martnjakovih v Bereči vasi. Hiša je bila prazna, ker so domači zbežali v Metliko, ker so bili štirje Martnjakovi belogardisti.

Fotografiral nas je Vinko Bavec iz Markovca. Imel je partizansko pooblastilo, da lahko fotografira po osvobojenem terenu. Fotografija je nastala poleti 1944, kar sklepam po tem, ker ima sestrica Lidija oblečen brezrokavnik. Namreč, ko smo prišli v Belo krajino, sem imela vse ozeble noge in nisem bila za nobeno rabo. Partizani so nam dali bele in zelene vrvi od ameriških padal. Jaz sem jih razpletla in iz tistih niti sem pletla otrokom jopice.

140814023-002V spomin na Berečo vas še hranim fotografijo naše družine. Levo stoji brat Božo, rojen 1936. Po končani vojni je, čeprav je imel velike zdravstvene težave, doštudiral strojno fakulteto v Ljubljani. Drugi z leve je brat Franjo, rojen 1934. Tretja je Lidija, rojena 1937. Diplomirala je na farmaciji v Ljubljani in višji upravni šoli v Mariboru. Mama drži v naročju najmlajšega Ivota, ki je bil rojen 28. 4. 1942. Končal je učiteljišče. Učil je v več krajih na Notranjskem. Moja mama je bila izučena trgovka. Po poroki z Ivanom Petričem je ostala doma. Od leta 1929 do 1942 je rodila devet otrok. Trije so umrli, šest nas je preživelo.
140814023-003Na fotografiji stoji v ozadju družina Plos brez starejše hčerke Marije in naša družina brez mene, ker sem bila takrat že na bolničarskem tečaju v Črnomlju. Ko sem si pozdravila ozeble noge, sem šla marca 1944 k stari mami na Bloke. Tam pa me je Rajon Nova vas poslal na bolničarski tečaj v Črnomelj. Tečaja sta se udeležili tudi Angelca Košmrlj iz Martinjaka in Kristina Hace iz Podcerkve.

Ladica Štritof, 15. 10. 2014

Kraj: Bereča vas, Bela krajina
Datum: poleti 1944
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 14. 8. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. stana permalink
    18.11.2014 10:25

    Spoštovana tovarišica Ladica
    Kar zaploskala sem,,ko sem zagledala vaš prispevek na tej spletni strani.Vaša pripoved trpljenja v Snežniških gozdovih ne sme v pozabo,pa tudi bralcem tega prispevka naj pojasni zakaj je tako moralo biti.
    Poznano mi je dogajanje v civilnih logorjih po pripovedovanju moje mame Ane Pavlič por.Hace ,ki je tako kot vsi vi ,še z svojima dvema sestrama, mamo in atom,trpela in morala preživela te grozote,,se seliti v Belo Krajino,tam so tudi njim ubili očeta in 1945 leta se vrniti na požgano in izropano domačijo.
    Vendar vas je to trpljenje naredilo še močnejše.
    Želim vam vsem še veliko zdravja.

    Liked by 1 person

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: